Spremljevalci

sreda, 28. oktober 2020

Spoštovanje ... narave

Izhajam iz drugačne družine ... družine, ki je na mnogih področjih oblikovanja otrok padala na testu funkcionalnosti ... 

sem ji pa neizmerno hvaležna, ker me je podučila ... o čudežu narave ... 

moj dedek, po mamini strani, je bil lovec ... in hkrati je bil gozdar ... in morda se motim, vendar lovci, ki so hkrati gozdarji in predvsem Ljudje s srcem za utrip narave to naravo varujejo ... v njej opazijo, čutijo, častijo nekaj več ... 

in tako je bilo tudi pri mojem dedku ... 

v času mojega otroštva je bil en mesec poletja namenjen bivanju v lovskem domu daleč stran od najbližjega mesta ... brez tekoče vode, elektrike ... o kakšnih telekomunikacijah pa takrat še ni bilo govora ... skratka gozd, mir, tišina in poseben način življenja ... petrolejke, hoja po vodo do najbližjega izvira, poljsko stranišče, kjer je sova prijavila stalno prebivališče, umivanje v lavorju, spanje pod streho na kateri so se polhi urili v skupinskih športih ... skratka drugače ... vznemirljivo in na trenutke strašljivo ... 

nikoli ne bom pozabila občutka miru, sproščenosti bivanja, druženja ob kartah in klepetu, razmišljanja, nabiranja robidnic, opazovanja majhnih žabic, neskončnega branja, ležanja v travi, pogovorov z bratrancem, ki ga ni več ... ničesar ni več razen podukov ... 

".... šššš tiho ... " je zašepetal dedek ... "v gozdu smo tiho, poslušamo naravo ... v gozdu se ne kriči ..." 
"... gozd je bivališče številnih živalic ... Lenka tu si na obisku in zato se obnašamo vljudno, tiho, šepečemo ... ozri se okoli sebe ... poglej te odtise ... ali veš od koga je ta sled ... morda je medved prišel preko Gorjancev ali divji prašič ali ...

in to drevo ... dotakni se ga ... ga čutiš ..."

in tako smo hodili ... leto za letom ... z ogromnimi nahrbtniki ... počasi ... v hrib ... narava je dehtela ... drevesa so dajala senco ... na posekah so čebelice pele pesem ... mah je objemal drevesne korenine ... čarobnost gozda ... in tišina ... 

dedek me je učil spoštovanja ... ljubezni ... čutenja ... do božanskosti narave ... 

in zakaj sedaj to pišem ... znotraj tega norega časa strahu, trepeta, ki smo si ga sami prislužili in sedaj plačujemo doto ... zato, ker sem danes hodila po gozdu v svoji tišini ... z Otto in mislimi ... in bila prisiljena poslušala nadležno vpitje ljudi, ki so prišli skubiti gozd njegovih darov ... požrešno ... barbarsko ... 

kostanj je in gobe so ... in ljudje pridejo in se obnašajo kakor da je vse njihovo ... brez spoštovanja lomastijo po domu tistih, ki tu bivajo ... po domu divjih živali, rastlin ... 

prosim ljudje zahvalite se za darove narave, bodite nežni z okoljem, objamite drevo, življenje, nevidne prebivalce ... ne skrunite narave ... otroke učite spoštljivosti ... tega, da je tudi kamen živ ... in zemlja ... drevo ... odmrl list ... ne uničuj, bodi hvaležen ...

Ljudje s kroničnim pomanjkanjem empatije, žalostna sem, ker si dovolite vstopiti v kraljestvo gozda brez trohe spoštovanja in še bolj me žalosti, ker otrokom ne pokažete kako postati prijazen obiskovalec doma, ki na široko odpira vrata vsem nam ... vprašanje je le: kako dolgo nam bo še dovoljeno izkoriščali gostoljubje ....

... izgubljamo se v lastni brezčutnosti, egocentričnosti, plehkosti ... spoštovanja in ponižnosti do moči narave nam še kar primanjkuje ... upam, da ga kmalu najdemo ... spoštovanje namreč ... da ne bo prepozno ...

.... naj nam vesolje oprosti, saj ne vemo kaj delamo ... 



ponedeljek, 13. julij 2020

Mačje življenje

Včasih bi bilo preprosteje nič imeti ... živeti brez muck 🐈, brez psa 🐕, otroka 🧒🏻, družine 

... pomeni, da bi bilo

preprosteje bi bilo živeti samozadostno in si prihraniti skrbi, trenutke žalosti, izgube, solze odhodov 😥 ... 

včasih bi bilo takšno življenje zaščita pred bolečino, ki jo dogodki brez izjeme prinašajo s sabo ...

.... preprosto, ne uideš jim ... človeško zemeljsko bivanje je mozaik raznoterih učnih lekcij ... in nekatere 

hudičevo bolijo ... in pred tem brezupom, praznino bolečine se želim občasno skriti, pobegniti ... 

zato se sprašujem, ali ne bi bilo preprosteje samo biti ... samemu sebi zadostno živeti ... sam(otno) ... 

Ja ... nedvomno je preprosteje ostati čustveno nevezan na mucko, ki vadi lastno neodvisnost ... 

ali na psa, ki se vedno poslovi mnogo prezgodaj ... ali na minljivost otroka, ki odraste in zaživi neodvisno bivanjsko izkšnjo ... 

Ja ... že ... odtujen bolečini morda nekako uideš, ali pa tudi ne ... 

... ker te nato boli samota, zapuščenost in doživljaš nekakšno drugačno obliko izgube ... 

izgube tistega, kar te dela človeka ... izgubiš čustven svet, toplino, veselje, radost, objeme, tople kužuhe, 

vlažne oči, nasmejana lička, mehke tačke ... 

Ne, bolečini ne uideš ... 

bolečina je del življenjskega cikla, tudi zato da bolj ceniš čudovite trenutke, da si jih za večno vtisneš v

srce in jih prenašaš s sabo kakor največji zaklad ... 

bolečina je zdrava, saj napoveduje srečo, veselje, sijaj, nasmeh ... upanje na nov mogočen val ljubezni ... 

Ja, raje izberem bolečino izgube, kakor praznino čustvenega niča. 




nedelja, 12. julij 2020

Modrost gozda 🌳



... ali veš, da se lahko v gozdu izgubiš ali najdeš ... 🤔  ... če dobro premisliš zanimivo nasprotje ...

Jaz včasih vstopim v mogočen objem gozda, kadar se želim najti. Iščem svojo dušo, prvinskost sebe, avtentičnost lastnega jaza, bistvo, srčiko ... ja, iščem srce sebe 💚

Naslednjič spet želim pobegniti daleč od ponorelega sveta ... se izgubiti med debli mogočnih dreves ... in nato se vsa izgubljena nenadoma najdem 🌳  tam v objemu gozda ... v skrivnostnemu šepetu tišine, med ječanjem vej, šumenjem listja, skrivnostnim gibanjem divjih prebivalcev 🦌  gozdnih globin ... 

... že zdavnaj me je življenje naučilo dragocene lekcije, da sebi ne ubežiš ... sam sebe spremljaš povsod in s sabo si v vsaki milisekundi obstoja 🕐  ... linearnost časa ne obstaja ... je samo to, kar si sedaj ... samo to in nič drugega je tvoja resnica ♥️  pa če ti to ustreza ali pa ne ... tako pač je ...

... samemu sebi ne ubežiš ... sam sebi si najzvestejša družba do konca obstoja 🧝🏻‍♀️  ... šele potem se samega sebe odkrižaš in greš svežim dogodivščinam naproti 🪐  v potovanju skozi druge galaksije, svetove, ozvezdja ... dokler pa si v presvetli telesni obliki pač sprejmi dejstvo, da si tu z namenom učenja 📖  ... 

... takšno pogodbo si sklenil pred prihodom na ta planet ... podpisal si jo, zapečatil in se vrgel v globino zemeljske bivanjske izkušnje 🌏. ... sam si odgovoren za svojo situacijo, ona je tvoja stvaritev, zato ne prelagaj odgovornosti na ramena drugega ... 

Ja ... v gozdu se kaj hitro izgubiš, čeprav ga poznaš kot dlan lastne roke ... gozd ima čudežno moč, da se nenadoma popolnoma preobrazi in postane domač tujec ⭐️  zato vanj vstopaj s čudenjem otroka ... široko odpri srce in prisluhni šepetanju vetra ☀️





Spoštovanje ... narave

Izhajam iz drugačne družine ... družine, ki je na mnogih področjih oblikovanja otrok padala na testu funkcionalnosti ...  sem ji pa neizmern...