Spremljevalci

sobota, 31. oktober 2020

Smrt

Smrt. 

Bajke jo upodabljajo kot suhljato, koščeno gospo z upoadlim obrazom, dolgimi, srebrnimi lasmi na katere si povezne kapuco črnega, skoraj do tal segajočega plašča ... drži se ukrivljeno, nič kaj ponosna na lastno moč odvzeti dih življenja ... oči obrača v tla kot bi jo bilo sram in v roki nosi koso s katero kosi življenja ljudi ... moja domišljija ji doda tanke ustnice s porogljivim nasmeškom in vražičke v očeh ... morda ji delam krivico in ji poslanstvo dejansko ni v užitek ... ne vem ... osebno se še nisva srečali ... ko se, jo vprašam in ti zaupam odgovor ... 

Še vedno mi ostane sanjski svet v katerem pa Smrat le ni gospa, ampak gospod v podobi jami njami Brada Pitta ... upanje umre zadnje ... 

... sporočim, ko te skrivnosti ugotovim ☺️ 

Pravijo: "Ne govori mi o Smrti" ... Čeprav Je, je ni .... Za domačimi mizami, na ulicah, v gostilnicah in čokoladarnicah se pogovarjamo o marsičem ... samo Smrt je ena tistih stvari o kateri naj se raje, in bog ne daj, ne govori ... 

Hja ... je pa smrt sestavni del življenja tako kot, hoja, kuhanje, oblačenje, seks, smeh, beg, jok, radost, mladost, poroka, rojstvo otroka ... ni da ni ... Smrt je bivanjska realnost, ali če češ ... Smrt je realnost bivanja ... 

... hočeš nočeš umreti moraš ... ni druge poti ... duh ti ubežati ne dovoli, saj se telesa otresti hiti ... 

Srečanje s Smrtjo je eden tistih dogodkov na katerem boš zagotovo in neizogibno prisoten. In kaj je še bolje od tega .... časten gost si ... nenadoma se svet okoli tebe vrti. 

Sama se smrti ne bojim. Pred njo ne bežim. Je pa tudi ne lovim. Do nje čutim globoko spoštovanje. Je nekakšna motivacija, da polno živim ... 

Ne stokam in ne jokam nad 'staranjem', ki ga številni enačijo s približevanjem Smrti ... zame staranja v pomenu plovbe v objem Smrti ni ... Smrt je namreč ves čas tu ... ni nekakšen oddaljen svetilnik, ki se mu bližaš .... kje pa ... Smrt je morje po katerem pluje tale ladija Življenja ... In tole morje je lahko podobno kapricijozni ženski .... in se nenadoma razburi, ujezi in hopsa .... valovi te požrejo .... in te ni ....

Ne vem, kako ti vidiš tole zadevo imenovano minevanje. Zase vem, da občutim globoko hvaležnost za podarjena leta ... morda tudi zato, ker imam izkušnjo, da življenje ni samoumevano ... prelomi se lahko nenadoma, kot suha palica na gozdni poti ... že kot deklica sem bila priča številnih prehitro končanih zgodb ... ljudje, ki sem jih poslednjič objela so imeli v sebi še toliko potenciala ... pa so padli pod ostrim rezilom kose ... 

... ali pa je bil odhod v eteričnost njihova lastna odločitev ... sprejeta že mnogo pred utelesitvijo ... Ja, tako bo ... saj nič ni naključnega ... četudi boli in pogosto v telesnem svetu nekakšnega smisla ni ... in se sprašuješ ... želiš odgovor na Zakaj so odšli ... je edina rešitev Zaupati, da je tako, kot je, Prav ... spustiti nadzor, pomeni sprejeti in konec koncev naprej Živeti zase in za tiste, ki so spremenili vibracijo ... 

Pogosto so ravno oni največji navdih ... 

Na ta dan, ko se vrata v onstranstvo majčkeno priprejo jim pošiljam ... ljubezen ... pa to itak naredim vsak dan, večkrat na dan 💙 naredi isto tudi ti ... boš videl koliko manj Smrt boli 💙 



sreda, 28. oktober 2020

Spoštovanje ... narave

Izhajam iz drugačne družine ... družine, ki je na mnogih področjih oblikovanja otrok padala na testu funkcionalnosti ... 

sem ji pa neizmerno hvaležna, ker me je podučila ... o čudežu narave ... 

moj dedek, po mamini strani, je bil lovec ... in hkrati je bil gozdar ... in morda se motim, vendar lovci, ki so hkrati gozdarji in predvsem Ljudje s srcem za utrip narave to naravo varujejo ... v njej opazijo, čutijo, častijo nekaj več ... 

in tako je bilo tudi pri mojem dedku ... 

v času mojega otroštva je bil en mesec poletja namenjen bivanju v lovskem domu daleč stran od najbližjega mesta ... brez tekoče vode, elektrike ... o kakšnih telekomunikacijah pa takrat še ni bilo govora ... skratka gozd, mir, tišina in poseben način življenja ... petrolejke, hoja po vodo do najbližjega izvira, poljsko stranišče, kjer je sova prijavila stalno prebivališče, umivanje v lavorju, spanje pod streho na kateri so se polhi urili v skupinskih športih ... skratka drugače ... vznemirljivo in na trenutke strašljivo ... 

nikoli ne bom pozabila občutka miru, sproščenosti bivanja, druženja ob kartah in klepetu, razmišljanja, nabiranja robidnic, opazovanja majhnih žabic, neskončnega branja, ležanja v travi, pogovorov z bratrancem, ki ga ni več ... ničesar ni več razen podukov ... 

".... šššš tiho ... " je zašepetal dedek ... "v gozdu smo tiho, poslušamo naravo ... v gozdu se ne kriči ..." 
"... gozd je bivališče številnih živalic ... Lenka tu si na obisku in zato se obnašamo vljudno, tiho, šepečemo ... ozri se okoli sebe ... poglej te odtise ... ali veš od koga je ta sled ... morda je medved prišel preko Gorjancev ali divji prašič ali ...

in to drevo ... dotakni se ga ... ga čutiš ..."

in tako smo hodili ... leto za letom ... z ogromnimi nahrbtniki ... počasi ... v hrib ... narava je dehtela ... drevesa so dajala senco ... na posekah so čebelice pele pesem ... mah je objemal drevesne korenine ... čarobnost gozda ... in tišina ... 

dedek me je učil spoštovanja ... ljubezni ... čutenja ... do božanskosti narave ... 

in zakaj sedaj to pišem ... znotraj tega norega časa strahu, trepeta, ki smo si ga sami prislužili in sedaj plačujemo doto ... zato, ker sem danes hodila po gozdu v svoji tišini ... z Otto in mislimi ... in bila prisiljena poslušala nadležno vpitje ljudi, ki so prišli skubiti gozd njegovih darov ... požrešno ... barbarsko ... 

kostanj je in gobe so ... in ljudje pridejo in se obnašajo kakor da je vse njihovo ... brez spoštovanja lomastijo po domu tistih, ki tu bivajo ... po domu divjih živali, rastlin ... 

prosim ljudje zahvalite se za darove narave, bodite nežni z okoljem, objamite drevo, življenje, nevidne prebivalce ... ne skrunite narave ... otroke učite spoštljivosti ... tega, da je tudi kamen živ ... in zemlja ... drevo ... odmrl list ... ne uničuj, bodi hvaležen ...

Ljudje s kroničnim pomanjkanjem empatije, žalostna sem, ker si dovolite vstopiti v kraljestvo gozda brez trohe spoštovanja in še bolj me žalosti, ker otrokom ne pokažete kako postati prijazen obiskovalec doma, ki na široko odpira vrata vsem nam ... vprašanje je le: kako dolgo nam bo še dovoljeno izkoriščali gostoljubje ....

... izgubljamo se v lastni brezčutnosti, egocentričnosti, plehkosti ... spoštovanja in ponižnosti do moči narave nam še kar primanjkuje ... upam, da ga kmalu najdemo ... spoštovanje namreč ... da ne bo prepozno ...

.... naj nam vesolje oprosti, saj ne vemo kaj delamo ... 



... ko pes zboli ... se svet skrbništva drugače vrti ...

... pozdravljen bralec ... TiT ... Hudobreški mul'c tule ...  ... naj te samo opomnim, da sem prejšnji zapis zaključil na točki, ko je m...