... velik ... večji ... hmmm ...

Pozdravljen bralec ... Tit tu ... 

... jaz Titanium Hudobrek sem en takšen črno serast mladič ptič ... in veš kaj je pravi hudič ... da, čeprav sem v glavi še majhen škrat ... sem v telesni obliki za svojo mladost ogromen fantič ...   

... in zaznavam, da me moja šefica pogosto takole spod čela pogleduje ... nemo, celo zaskrbljeno opazuje ... z glavo malo zmiguje ... in nato še doda češ, da sem "čisto nekoordiniran" ... no ... kadar z besedami ne varčuje in z mojo naglo rastjo ne sočustvuje, reče kar tako, malo na grobo: "Titko, ti si pa ena majčkena neroda" ... pa da ne boš mislil ... občasno se ji zgodi, da ji beseda 'štorast' ubeži ...

... navadno je to takrat, ko z ritko zadanem ob mizico in raztreščim kakšno skodelico ali kozarec... ali mi tačka na ploščicah v levo ali desno zbeži, da sam sebe spotaknem in na nosu obležim ... ali kadar padem s kavča kot zrela hruška samo zato, ker sem za kavč že prevelik ... ali ko po bregu ne tečem, ampak se kotalim, ker zadnje tace prehitevajo prednje in se v ptičarsko kotalečo gmoto spremenim ...

... skratka ... če se opišem lahko zagotovim, da imam doooolgeeee noge ... takšne ogromne šape ... in moja ušesa še zmeraj mahedrajo sem in tja ... in res velja, da so za hlajenje izjemno uporabna ...  

... seveda imam zaradi te svoje pojavnosti tudi težko rit ... zato nisem skakalec, ampak bolj plezalec ... v prevodu to pomeni, da na višje stvari položim prednje tace in glavo, nato pa milo gledam, kdaj se bo podložnica spomnila dvigniti ptičarsko rito ... 

... ona pa navadno samo strmi ... obrača glavo sem in tja ... in potem izzjava "Otta pa takšna nikoli ni bila" ... ona je atletinja ... poskočna ... vrteča ... govoreča ... rjava pošast ... 

... včasih komu razlaga, da se je Otta vedno vrhunsko zavedala lastnega telesa, da je tisto 'lestev pri reševanju' obvladala brez učenja ... da pa jaz očitno takšen nisem in ne bom, ker imam masivno telo ... 

... in potem modruje naprej o tem, da ima moj velik telešček tudi prednosti ... hoja na popuščenem povodcu ni problem, hitreje se umirim, nos je stabilen, glava umirjena, na kavi ob mizi ležim (in ne kot Otta stojim in Lenki težim) ... skratka ... kakor pri vseh življenjskih stvareh so plusi in minusi ... 

... če so pri Otti s tisto posebno merilno napravo za 'plečno višino psa' skakljali in se spraševali "ali bo dovolj visoka" ... je pri moji višini tako, da šefica milo upa, da ne bom previsok ... 

... lej, dragi bralec ... takle bom rekel ... življenje za takšne in drugačne lekcije poskrbi ... če bo moja dvonožnica potrebovala lekcijo o psu, ki je 'prerastel dovoljeno plečno višino' bo to učno uro dobila, se nečesa naučila in mene Titikota, ljubčka majčkenega, še naprej po rokah nosila ... 

... centimetri, milimetri gor ali dol ... ljubezen med skrbnikom in psom se ne meri ... in pripadnost ni izražena v številkah ... nam, kužkom, največ pomeni ljubljen in sprejet biti ... v vseh velikostih, oblikah, nagajivostih in olikah ... 

... se nadaljuje ...