Spremljevalci

ponedeljek, 13. julij 2020

Mačje življenje

Včasih bi bilo preprosteje nič imeti ... živeti brez muck 🐈, brez psa 🐕, otroka 🧒🏻, družine 

... pomeni, da bi bilo

preprosteje bi bilo živeti samozadostno in si prihraniti skrbi, trenutke žalosti, izgube, solze odhodov 😥 ... 

včasih bi bilo takšno življenje zaščita pred bolečino, ki jo dogodki brez izjeme prinašajo s sabo ...

.... preprosto, ne uideš jim ... človeško zemeljsko bivanje je mozaik raznoterih učnih lekcij ... in nekatere 

hudičevo bolijo ... in pred tem brezupom, praznino bolečine se želim občasno skriti, pobegniti ... 

zato se sprašujem, ali ne bi bilo preprosteje samo biti ... samemu sebi zadostno živeti ... sam(otno) ... 

Ja ... nedvomno je preprosteje ostati čustveno nevezan na mucko, ki vadi lastno neodvisnost ... 

ali na psa, ki se vedno poslovi mnogo prezgodaj ... ali na minljivost otroka, ki odraste in zaživi neodvisno bivanjsko izkšnjo ... 

Ja ... že ... odtujen bolečini morda nekako uideš, ali pa tudi ne ... 

... ker te nato boli samota, zapuščenost in doživljaš nekakšno drugačno obliko izgube ... 

izgube tistega, kar te dela človeka ... izgubiš čustven svet, toplino, veselje, radost, objeme, tople kužuhe, 

vlažne oči, nasmejana lička, mehke tačke ... 

Ne, bolečini ne uideš ... 

bolečina je del življenjskega cikla, tudi zato da bolj ceniš čudovite trenutke, da si jih za večno vtisneš v

srce in jih prenašaš s sabo kakor največji zaklad ... 

bolečina je zdrava, saj napoveduje srečo, veselje, sijaj, nasmeh ... upanje na nov mogočen val ljubezni ... 

Ja, raje izberem bolečino izgube, kakor praznino čustvenega niča. 




nedelja, 12. julij 2020

Modrost gozda 🌳



... ali veš, da se lahko v gozdu izgubiš ali najdeš ... 🤔  ... če dobro premisliš zanimivo nasprotje ...

Jaz včasih vstopim v mogočen objem gozda, kadar se želim najti. Iščem svojo dušo, prvinskost sebe, avtentičnost lastnega jaza, bistvo, srčiko ... ja, iščem srce sebe 💚

Naslednjič spet želim pobegniti daleč od ponorelega sveta ... se izgubiti med debli mogočnih dreves ... in nato se vsa izgubljena nenadoma najdem 🌳  tam v objemu gozda ... v skrivnostnemu šepetu tišine, med ječanjem vej, šumenjem listja, skrivnostnim gibanjem divjih prebivalcev 🦌  gozdnih globin ... 

... že zdavnaj me je življenje naučilo dragocene lekcije, da sebi ne ubežiš ... sam sebe spremljaš povsod in s sabo si v vsaki milisekundi obstoja 🕐  ... linearnost časa ne obstaja ... je samo to, kar si sedaj ... samo to in nič drugega je tvoja resnica ♥️  pa če ti to ustreza ali pa ne ... tako pač je ...

... samemu sebi ne ubežiš ... sam sebi si najzvestejša družba do konca obstoja 🧝🏻‍♀️  ... šele potem se samega sebe odkrižaš in greš svežim dogodivščinam naproti 🪐  v potovanju skozi druge galaksije, svetove, ozvezdja ... dokler pa si v presvetli telesni obliki pač sprejmi dejstvo, da si tu z namenom učenja 📖  ... 

... takšno pogodbo si sklenil pred prihodom na ta planet ... podpisal si jo, zapečatil in se vrgel v globino zemeljske bivanjske izkušnje 🌏. ... sam si odgovoren za svojo situacijo, ona je tvoja stvaritev, zato ne prelagaj odgovornosti na ramena drugega ... 

Ja ... v gozdu se kaj hitro izgubiš, čeprav ga poznaš kot dlan lastne roke ... gozd ima čudežno moč, da se nenadoma popolnoma preobrazi in postane domač tujec ⭐️  zato vanj vstopaj s čudenjem otroka ... široko odpri srce in prisluhni šepetanju vetra ☀️





Pasji rojstni dan

Dajmo bit' pametni dragi skrbniki ...  in si danes na Marinovo nalijmo najbolj čistega svetlečega bleščečega žuborečega vina ... no ja ....