Spremljevalci

petek, 23. julij 2021

... velik ... večji ... hmmm ...

Pozdravljen bralec ... Tit tu ... 

... jaz Titanium Hudobrek sem en takšen črno serast mladič ptič ... in veš kaj je pravi hudič ... da, čeprav sem v glavi še majhen škrat ... sem v telesni obliki za svojo mladost ogromen fantič ...   

... in zaznavam, da me moja šefica pogosto takole spod čela pogleduje ... nemo, celo zaskrbljeno opazuje ... z glavo malo zmiguje ... in nato še doda češ, da sem "čisto nekoordiniran" ... no ... kadar z besedami ne varčuje in z mojo naglo rastjo ne sočustvuje, reče kar tako, malo na grobo: "Titko, ti si pa ena majčkena neroda" ... pa da ne boš mislil ... občasno se ji zgodi, da ji beseda 'štorast' ubeži ...

... navadno je to takrat, ko z ritko zadanem ob mizico in raztreščim kakšno skodelico ali kozarec... ali mi tačka na ploščicah v levo ali desno zbeži, da sam sebe spotaknem in na nosu obležim ... ali kadar padem s kavča kot zrela hruška samo zato, ker sem za kavč že prevelik ... ali ko po bregu ne tečem, ampak se kotalim, ker zadnje tace prehitevajo prednje in se v ptičarsko kotalečo gmoto spremenim ...

... skratka ... če se opišem lahko zagotovim, da imam doooolgeeee noge ... takšne ogromne šape ... in moja ušesa še zmeraj mahedrajo sem in tja ... in res velja, da so za hlajenje izjemno uporabna ...  

... seveda imam zaradi te svoje pojavnosti tudi težko rit ... zato nisem skakalec, ampak bolj plezalec ... v prevodu to pomeni, da na višje stvari položim prednje tace in glavo, nato pa milo gledam, kdaj se bo podložnica spomnila dvigniti ptičarsko rito ... 

... ona pa navadno samo strmi ... obrača glavo sem in tja ... in potem izzjava "Otta pa takšna nikoli ni bila" ... ona je atletinja ... poskočna ... vrteča ... govoreča ... rjava pošast ... 

... včasih komu razlaga, da se je Otta vedno vrhunsko zavedala lastnega telesa, da je tisto 'lestev pri reševanju' obvladala brez učenja ... da pa jaz očitno takšen nisem in ne bom, ker imam masivno telo ... 

... in potem modruje naprej o tem, da ima moj velik telešček tudi prednosti ... hoja na popuščenem povodcu ni problem, hitreje se umirim, nos je stabilen, glava umirjena, na kavi ob mizi ležim (in ne kot Otta stojim in Lenki težim) ... skratka ... kakor pri vseh življenjskih stvareh so plusi in minusi ... 

... če so pri Otti s tisto posebno merilno napravo za 'plečno višino psa' skakljali in se spraševali "ali bo dovolj visoka" ... je pri moji višini tako, da šefica milo upa, da ne bom previsok ... 

... lej, dragi bralec ... takle bom rekel ... življenje za takšne in drugačne lekcije poskrbi ... če bo moja dvonožnica potrebovala lekcijo o psu, ki je 'prerastel dovoljeno plečno višino' bo to učno uro dobila, se nečesa naučila in mene Titikota, ljubčka majčkenega, še naprej po rokah nosila ... 

... centimetri, milimetri gor ali dol ... ljubezen med skrbnikom in psom se ne meri ... in pripadnost ni izražena v številkah ... nam, kužkom, največ pomeni ljubljen in sprejet biti ... v vseh velikostih, oblikah, nagajivostih in olikah ... 

... se nadaljuje ... 





torek, 13. julij 2021

Tit ... Učenje (Je) ZaŽivljenje

Pozdravljen bralec ... Tit tu ... 

... tale moja služabnica ogromno časa posveti razmišljanju ... tuhtanju ... obračanju misli, zamisli, idej ... in če se mene, Titkota vpraša, je ta njena miselna zagnanost pogosto pot v pravo pasjeslovno znanost ... 

... če se kdaj vprašaš kako mi je živeti (in ... hmmm ... preživeti) s pasjo učiteljico bom popolnoma odkrit ... ni slabo ... in ni mi hudega ... tale moja učitelj'ca odlično poskrbi, da mojo ptičarsko rit nič ne tišči ... 

... namreč ženska se na potrebe mladiča (ptiča) spozna ... in jih (kakor ona temu pravi) usmerjeno kanalizirati zna ... 

... ona na dveh nogah temu pravi: učenje ZaŽivljenje ... zatrjuje, da morajo biti znanja uporabna ... praktična ... učinkovita ... 

... naj ti prišepnem, da moja dvonožnica uživa v opazovanju napredka v odnosu skrbnika in psa ... in je vesela, da se v tišini razumeta ... se rada imata ... se štekata ... spoštujeta ... dovoljujeta, kar je za dovoliti in se izogibata tistemu, česar ni mladiču pametno storiti ... 

... zato je njeno poslanstvo pasja učitelj'ca ... da lahko nekaj dobrega odnosu človeka in psa pridoda ... 

... jaz, Titanium Hudobrek, sem trenutno še takšen mladič, ki se moram marsičesa naučiti ... pravilom družbenega okolja pokoriti ... in pri tem tiho biti ... kar pri meni ni tako lahko dobiti ... 

... zato te moje privatne učitelj'ce ne spremljam na vsakem učnem koraku ... beri: učenec Tit nisem asistent na vsaki učni uri tečaja ... malce mi je hudo, da je temu tako, ker na tečaju sploh ni slabo ... ampak beseda in odločitev moje, ki misli, da je šefica, gotovo ni kar tako na pamet iz zraka vzeta ... 

... ona, Lenka, pravi, da priložnosti še bo ... da naglice ni ... da se nikamor ne mudi ... pa naj njena beseda obdrži ... 

... tako jaz, Tit, dve obliki šolanja poznam ... eno, tisto po domače in 'od doma' ... in drugo usmerjeno, pomeni v tečaju z vadišča, travnika ali parkirišča ...  

... in če mene vprašaš neke razlike v uporabni vrednosti ni, za kar tale moja vrhunsko poskrbi ... tisto, kar vzgojen in družbi prilagojen pes potrebuje brez dvoma pridobi ... s katerokoli obliko se že spoprijatelji ... od doma ali s tečaja Vzgojo (ali po Lenkino: 'vzgojne veščine') lahko pridobi ... 

... skrbnik psa, naj se ti globoko v središče srca zasidra misel ta ... učenje psa je Življenje ... Je ZaŽivljenje ... nikakor in ne samo za eno vadišče, dva travnika ali še kakšno parkirišče ... 

... se nadaljuje ... 



Tečaj ZaŽivljenje Razumeti psa 1 Vzgoja Akteriji: Titanium in Thor Hudobrek in Tiha 

ponedeljek, 05. julij 2021

Naj ti sporočim kako živim

Pozdravljen bralec ... Tit tu ... 

... no, samo upam lahko, da nisi pozabil name ptiča mladiča s polnim imenom Titanium Hudobrek ... jaz ne stojim in ne čakam ... jaz, gospodič Tit, odraščam ... in ni dolgo, kar sem zaključil s petimi meseci tuzemske eksistence ...

... moja človeška podložnica je zadnje mesece v fazi, ko peripetije ptičarskega odraščanja zapisuje v lastni glavi ... prstke pa ne spravi v akcijo ... hkrati mi obupano in skesano zatrjuje: "Titko Ritko, tolikooo dela imam, da ne utegnem" ... 

... ja, kaj pa mi je storiti ... se zaradi tega preseliti ... oditi ... kakšnega drugega zapisovalca zaposliti ... pa, ko me drugi ne razumejo ... vsaj ne tako natančno, kot ta moja ženska podložnica ...  

... čisto na urno in hitro ti sporočim kako trenutno živim ... 

... s takšno mega zajemalko marljivo zajemam življenjske radosti in norosti ... 

... prvo pomembno obvestilo ... igličaste zobke sem zamenjal za tiste 'ta prave' ... in sledila je probrazba ... iz ptiča v krokodila ... moja se kar za glavo drži ... pravi, da se "mora ta moja zobna pridobitev v dlesni namestiti in da je ta proces 'zobnega gnezdenja' za nas pse, precej bolj zoprn kakor sama menjava mlečnih za stalne" ... 

... jaz, zobata pošast Tit, imam prav navado, da na široko odpiram usta in iščem v kaj ugrnizniti ... ona pa zavija z očmi ... in moje zobne podvige trpi ... 

... druga pomembna vest ... postajam pravi moški ... saj veš ... razvijam moško spolno anatomijo ... in se že trudim z njeno uporabno vrednostjo ... žrtev pa je seveda Oona Adin dom ... kaj pa češ, če je že tu, na dosegu mojih tac in ravno prav visoka za treninge moje moškosti ... neumen bi bil, če te priložnosti ne bi sebi v prid spremenil ... 

... škoda, da tista, ki misli, da je šefica, te moje vadbe ne podpira ...in mojega spolnega udejstvovanja ne potencira ... in mi s tem ego podira ... ona, Lenka, me pri moji vadbi ali grdo pogleda, ali mi tace položi na tla, ali pokliče Otto, da mi izmakne podporo in izgubim ravnotežje ... skratka ženščina nekaj nizkotnega naredi, da se zabava prehitro v mojo frustracijo prelevi ... 

... nekaj ostaja tako kot je bilo ... še zmeraj glasno in jasno izražam svoja čustvena stanja ... kadar sem utrujen jočem, zdolgočasen jočem, želim Ottino igračo jadikujem, se mi rite ne da premaknit stok in jok ... skratka ... moja je ves čas na tekočem kaj se v moji duši dogaja ... 

... naj ti sporočim, da vremenske ekstreme črtim ... moje videnje dežja že poznaš ... naj ti zagotovim, da tudi ekstremno visokih temperatur ne trpim ... jaz, ptič fičfirič se hladim tako, da glavo v vodo potopim ... potem pa z uhlji maham sem in tja ... ustvarim efekt tuša ... in kapljice padajo po teleščku ter me prijetno hladijo ... 

... bog je dal slonom rilce ... jaz, Titanium Uhati pa za ohlajanje uporabljam ušesa ... 

... naj te še obvestim, da Otto sedaj že krepko prehitim ... moje noge so dolge in urne, tako da rjavi tornado nima šans ... 

... še vedno se rad učim ... tista, ki misli, da je šefica, je z mojimi učnimi podvigi zadovoljna ... no, vsaj zatrjuje tako ... in kdo sem jaz, da ji ne bi verjel ... 

... jaz, Titanium Hudobrek na klic vedno priletim ... kar krila dobim ... saj se pri Lenki nato mastim ... silno rad imam žoge ... in sedaj jih že delim ... na Lenkino dlan jih spustim ... 

... največ zabave najdem v iskanju ... iščem pa hrano, esence in žoge ... eno, dve in tri ... po njih pohitim šele ko dovoljenje dobim ... moja pravi, da je samonadzor temelj vzgojenega psa ... pa naj ga ima ... mislim, samonadzor ... na vzgojenega psa pa bo še malo počakala ... 

... gibanje po levi sem več ali manj osvojil ... noro navdušenje nad ljudmi je pošlo ... in tudi sprehoditi se mimo psov mi ni težko ... 

... mehkotačke vedno izsledim ... vendar se trudim, da jih pri miru pustim ... 

... zadnje čase na vse kar ima perje in krila stojim ...

... ponoči pri Lenki rito tiščim ... in če se le da ji non-stop za ritjo stojim ... 

... moja pravi, da sem en tak praktičen mladič ptič ... da z mano ni težav ... da se tudi v novih okoljih hitro umirim ... prilagodim ... jaz pa ji pravim, da zato, ker imam ob sebi njo ... 

... no ... midva s tole Lenko sva že sedaj pravi tim ... kaj še vse se nama zgodi, pa ti sedaj pogosteje sporočim ... 

... se nadaljuje ... 

Titanium Hudobrek pomočnik pri pisanju


sobota, 03. julij 2021

Enlightment in the form of Otta and Tit

... on my days off I do my best to unwind ... to let worries, plans, stress subside ... in an atttempt to get back at least some of that energy I dailly so willingly put into the world ... to catch that little pieces of myself scatered around ... I am on the quest to be whole again ...  

... on such days I just love strolling through the woods ... over the hills and valleys ... on the paths where there is almost no man to be seen ... taking time to really and fully enjoy the peacefullness only the great outdoors can offer ... grateful for the gifts ... 

... and always in the best company ... with dogs Otta and Tit by my side ...

... my German Shorthaired Pointers ... a girl and a boy ... constantly eager to joyfully explore life ... the ultimate teachers about what is truely important ... and so much more ... 

... and today was that moment ... the 'so much more' moment ... like an enlightment ... when for a tiny bit of time everything stopped ... stillness ... that's when the truth hit me ... and I realised yet again that I am in the middle of a huge life's shift ... and it has been staring directly into my face for some time now ... and I have been to blind to notice ... nothing new here ... 

... until that instant ... when an eye opener happened ... in the form of Tit and Otta ... 

... Tit, a youngster ... his personality traits are completely opposite to Otta's characteristics ... in the way they interact with the world the two are like two sides of the coin ... black and white ... and in their differences they complement each other like yin and yang ... 

... Otta ... fearless ... strong ... no nonsense girl ... straight to the point ... in the past there was not much room for emotions ... she started to open up three, four years ago ... still trying ... subtly teaching me ... 

... Tit ... her total opposite ... from the very first encounter he is loving ... tender ... expressing emotions out loud with no boundaries ... for everyone to hear and see ... carries his heart on the sleeve ... showing the world around, especially me, that bottling down one's true feelings leads nowhere ... or better yet keeping the gates close is to say the least - destructive ... 

... showing me that it is a high time to finally allow myself to feel ... to express emotions ... to stop fighting invisible enemies ... to letting go ... past is not relevant ... it should not bear any weight on the present ... it is finished ... done with ... I should step up because life is happening right this second ... in the moment ... in front of me ... 

... unbelievable ... what a valueable lessons one can learn just by observing the dogs ... and their personalities ... and by allowing oneself to be open and willing to except these silent messages dogs are sending into the world ... 

... these two are the mirrors ... they reflect back what I am putting out there into the world ... like it or not that is how it is ... 


Lenka, Oona Adin dom in Titanum Hudobrek photo Land of Tails


Diši, diši ... oh kako diši ...

Pozdravljen bralec ... oglašam se Tit ...  ... ni mi čisto jasno kaj ta moja dvonožna podložnica razmišlja ... ampak to, da se zadnje dni ve...