Predbožični večer

 ... življenje je nenehno premikanje ... reka, ki teče ... občasno drvi ... nori ... se razliva ... tok s sabo odnaša toge, omejujoče strukture ... življenje ni ljubitelj pasivnosti ... živeti pomeni biti dejaven, kreativen, zaupljiv, ljubeč, sprejemajoč ... človek, samo kadar imaš pogum biti prožen, upogljiv, prilagodljiv si kos bivanjski sili ... 

... če bi si kdo pred tremi leti dovolil namigniti, da bom čez leto, dve na predbožični večer sama s sabo bi mu predlagala naj obišče kakšnega strokovnjaka, ki zna človeku pomagati najti izgubljeno pamet ... 

... no pa sem tu ... na točki: sama na predbožični večer ... pa ne sedaj, da je to dejstvo kakšna grozljiva pošat ... nič bat' ... nobena pošast osamljenosti mi ne sopiha za vrat ... raje še enkrat poudarim, da sem sama in ne osamljena ... zato imam čas razmišljati o skrivnostnih poteh na katere te potisne življenje ... 

... nekoč sem predbožične večere preživljala z družino ... družinska dinamika je postala v zadnjih letih precej poskočna ... šla je celo tako daleč, da je preskočila ograjo in jo ucvrla malce po lastnih zamislih ... in počasi smo pristali na različnih koncih ... letos sploh je eno takšno čudno leto ... en si želi odmakniti od dnevne rutine ... drug živi lasten ritem življenja ... tretji se nahaja za zidovi zdravstvene ustanove ... četrti uživa v dejstvu, da lahko hodi na delo ... 

... peti pa sedi na kavču računalnik na kolenih in zapisuje bizarnost predbožičnega večera ... 

... in tako smo se raztresli na različne konce in kraje tega miniaturnega sveta ... tako smo blizu ... očitno preveč, ker hrepenimo po razdalji, distanci ... precej čudno ... ker naj bi po navodilih ljube nam države že lep čas negovali oddaljenost ... naši družini je pa nekako ni dovolj ... očitno smo se v času prepovedi 'druženja' preveč stiskali drug k drugemu ... in smo sedaj postali naveličani teh obrazov, energij, besed, ponavljajočih situacij ... dovolj nam je ujetosti v istost ... želimo poleteti ... drugam ,,, 

... saj ne vem, kaj naj si mislim ... 

... znotraj splošne negotovosti je gotovo zgolj in samo to, da tale današnja samota paše ... je drugačna od dnevne rutine ... je dobrodošla sprememba ... rada imam samoto, ki ni osamljenost ... 

... potujem s tokom življenja ... otresam se spon tradicije predbožičnega večera ... širim krila ... letim ... in počutim se svobodna ... neznosna lahkost bivanja ... rojstvo novega ... 

Pasji rojstni dan

Dajmo bit' pametni dragi skrbniki ... 

in si danes na Marinovo nalijmo najbolj čistega svetlečega bleščečega žuborečega vina ... no ja ... saj vem, da vino ne zmore nositi breme vseh teh mojih pridevkov ... ampak, saj si si uspel naslikati sliko ... 

psu je malo mar za njegov, tvoj, njen, njegov ali še kakšen rojstni dan ... pes ne potrebuje takšnih obeležij ... človeška pogruntavščina ... ali skrbniška ... 

moja Otta se je skotila pred osmimi leti ... na takšen oh in sploh mističen datum ... 11. 11. ... in njej je prav vseeno ... pa če bi bil en dan prej ali pozneje ... malo mar ... 

danes je zanjo dan kot vsak drug ... spanje pod odejo, fina papica, dirjanje za žogo ... ampak takšno, ki mu rečem 'po pameti' ... kazanje pred kamero, hribo-plazenje, vohljanje, pa počitek, gretje pri peči, opozarjanje na večerno lakoto, vohlajnje za ježem, ki krade mačjo hrano, pomoč mačkicam pri iskanju miši ... ja nič presunljivo drugačnega ...  

... dan kot vsak drug ... pa čeprav je njen rojstni dan ... je ne briga ... življenje se vrti, hiti, nori ne glede na Ottin rojstni dan ... življenje se s tovrstno rojstnodnevno trivialnostjo ne ubada ... so pomembnejše stvari ... 

kakšne le ... no ... živeti ... do konca in še malce naprej ... če se da ... 

živeti ... sedaj ... v trenutku ... sekundi ... dihati ... se vrteti ... smejati ... jokati ... se šaliti ... odpuščati ... ljubiti ... objemati ... se smejati ... plesati ... kričati ... 

... živeti ... le to in edino to šteje ...

psi so itak pametni ptiči ali po domače 'pametnjakoviči' ker živijo ... neobremenjeni s preteklostjo in/ali prihodnostjo ... celo z danes se ne ukvarjajo ... za psa je trenutek vse kar šteje ... 

... živeti tukaj v trenutku ... užiti ... dihati ... praznovati ... pa ne rojstni dan ... temveč življenje trenutka ... 

... poslušaj psa ... ali pa stopi na mizo, dvigni roko in postani profesor John Keating v Dead Poets Society ... in vpij na ves glas ... 

Seize the Day ... Carpe Diem ... 

... in pri tem pobožaj psa ... se nasmehni ... in začni znova ... Seize the Day ... in nadaljuj ... nikoli ne nehaj ... 

... olala kako premeteni so tile naši psi ... 

Happy Birthday Dearest Otta ... 

Smrt

Smrt. 

Bajke jo upodabljajo kot suhljato, koščeno gospo z upoadlim obrazom, dolgimi, srebrnimi lasmi na katere si povezne kapuco črnega, skoraj do tal segajočega plašča ... drži se ukrivljeno, nič kaj ponosna na lastno moč odvzeti dih življenja ... oči obrača v tla kot bi jo bilo sram in v roki nosi koso s katero kosi življenja ljudi ... moja domišljija ji doda tanke ustnice s porogljivim nasmeškom in vražičke v očeh ... morda ji delam krivico in ji poslanstvo dejansko ni v užitek ... ne vem ... osebno se še nisva srečali ... ko se, jo vprašam in ti zaupam odgovor ... 

Še vedno mi ostane sanjski svet v katerem pa Smrat le ni gospa, ampak gospod v podobi jami njami Brada Pitta ... upanje umre zadnje ... 

... sporočim, ko te skrivnosti ugotovim ☺️ 

Pravijo: "Ne govori mi o Smrti" ... Čeprav Je, je ni .... Za domačimi mizami, na ulicah, v gostilnicah in čokoladarnicah se pogovarjamo o marsičem ... samo Smrt je ena tistih stvari o kateri naj se raje, in bog ne daj, ne govori ... 

Hja ... je pa smrt sestavni del življenja tako kot, hoja, kuhanje, oblačenje, seks, smeh, beg, jok, radost, mladost, poroka, rojstvo otroka ... ni da ni ... Smrt je bivanjska realnost, ali če češ ... Smrt je realnost bivanja ... 

... hočeš nočeš umreti moraš ... ni druge poti ... duh ti ubežati ne dovoli, saj se telesa otresti hiti ... 

Srečanje s Smrtjo je eden tistih dogodkov na katerem boš zagotovo in neizogibno prisoten. In kaj je še bolje od tega .... časten gost si ... nenadoma se svet okoli tebe vrti. 

Sama se smrti ne bojim. Pred njo ne bežim. Je pa tudi ne lovim. Do nje čutim globoko spoštovanje. Je nekakšna motivacija, da polno živim ... 

Ne stokam in ne jokam nad 'staranjem', ki ga številni enačijo s približevanjem Smrti ... zame staranja v pomenu plovbe v objem Smrti ni ... Smrt je namreč ves čas tu ... ni nekakšen oddaljen svetilnik, ki se mu bližaš .... kje pa ... Smrt je morje po katerem pluje tale ladija Življenja ... In tole morje je lahko podobno kapricijozni ženski .... in se nenadoma razburi, ujezi in hopsa .... valovi te požrejo .... in te ni ....

Ne vem, kako ti vidiš tole zadevo imenovano minevanje. Zase vem, da občutim globoko hvaležnost za podarjena leta ... morda tudi zato, ker imam izkušnjo, da življenje ni samoumevano ... prelomi se lahko nenadoma, kot suha palica na gozdni poti ... že kot deklica sem bila priča številnih prehitro končanih zgodb ... ljudje, ki sem jih poslednjič objela so imeli v sebi še toliko potenciala ... pa so padli pod ostrim rezilom kose ... 

... ali pa je bil odhod v eteričnost njihova lastna odločitev ... sprejeta že mnogo pred utelesitvijo ... Ja, tako bo ... saj nič ni naključnega ... četudi boli in pogosto v telesnem svetu nekakšnega smisla ni ... in se sprašuješ ... želiš odgovor na Zakaj so odšli ... je edina rešitev Zaupati, da je tako, kot je, Prav ... spustiti nadzor, pomeni sprejeti in konec koncev naprej Živeti zase in za tiste, ki so spremenili vibracijo ... 

Pogosto so ravno oni največji navdih ... 

Na ta dan, ko se vrata v onstranstvo majčkeno priprejo jim pošiljam ... ljubezen ... pa to itak naredim vsak dan, večkrat na dan 💙 naredi isto tudi ti ... boš videl koliko manj Smrt boli 💙 

Spoštovanje ... narave

Izhajam iz drugačne družine ... družine, ki je na mnogih področjih oblikovanja otrok padala na testu funkcionalnosti ... 

sem ji pa neizmerno hvaležna, ker me je podučila ... o čudežu narave ... 

moj dedek, po mamini strani, je bil lovec ... in hkrati je bil gozdar ... in morda se motim, vendar lovci, ki so hkrati gozdarji in predvsem Ljudje s srcem za utrip narave to naravo varujejo ... v njej opazijo, čutijo, častijo nekaj več ... 

in tako je bilo tudi pri mojem dedku ... 

v času mojega otroštva je bil en mesec poletja namenjen bivanju v lovskem domu daleč stran od najbližjega mesta ... brez tekoče vode, elektrike ... o kakšnih telekomunikacijah pa takrat še ni bilo govora ... skratka gozd, mir, tišina in poseben način življenja ... petrolejke, hoja po vodo do najbližjega izvira, poljsko stranišče, kjer je sova prijavila stalno prebivališče, umivanje v lavorju, spanje pod streho na kateri so se polhi urili v skupinskih športih ... skratka drugače ... vznemirljivo in na trenutke strašljivo ... 

nikoli ne bom pozabila občutka miru, sproščenosti bivanja, druženja ob kartah in klepetu, razmišljanja, nabiranja robidnic, opazovanja majhnih žabic, neskončnega branja, ležanja v travi, pogovorov z bratrancem, ki ga ni več ... ničesar ni več razen podukov ... 

".... šššš tiho ... " je zašepetal dedek ... "v gozdu smo tiho, poslušamo naravo ... v gozdu se ne kriči ..." 

"... gozd je bivališče številnih živalic ... Lenka tu si na obisku in zato se obnašamo vljudno, tiho, šepečemo ... ozri se okoli sebe ... poglej te odtise ... ali veš od koga je ta sled ... morda je medved prišel preko Gorjancev ali divji prašič ali ...

in to drevo ... dotakni se ga ... ga čutiš ..."

in tako smo hodili ... leto za letom ... z ogromnimi nahrbtniki ... počasi ... v hrib ... narava je dehtela ... drevesa so dajala senco ... na posekah so čebelice pele pesem ... mah je objemal drevesne korenine ... čarobnost gozda ... in tišina ... 

dedek me je učil spoštovanja ... ljubezni ... čutenja ... do božanskosti narave ... 

in zakaj sedaj to pišem ... znotraj tega norega časa strahu, trepeta, ki smo si ga sami prislužili in sedaj plačujemo doto ... zato, ker sem danes hodila po gozdu v svoji tišini ... z Otto in mislimi ... in bila prisiljena poslušala nadležno vpitje ljudi, ki so prišli skubiti gozd njegovih darov ... požrešno ... barbarsko ... 

kostanj je in gobe so ... in ljudje pridejo in se obnašajo kakor da je vse njihovo ... brez spoštovanja lomastijo po domu tistih, ki tu bivajo ... po domu divjih živali, rastlin ... 

prosim ljudje zahvalite se za darove narave, bodite nežni z okoljem, objamite drevo, življenje, nevidne prebivalce ... ne skrunite narave ... otroke učite spoštljivosti ... tega, da je tudi kamen živ ... in zemlja ... drevo ... odmrl list ... ne uničuj, bodi hvaležen ...

Ljudje s kroničnim pomanjkanjem empatije, žalostna sem, ker si dovolite vstopiti v kraljestvo gozda brez trohe spoštovanja in še bolj me žalosti, ker otrokom ne pokažete kako postati prijazen obiskovalec doma, ki na široko odpira vrata vsem nam ... vprašanje je le: kako dolgo nam bo še dovoljeno izkoriščali gostoljubje ....

... izgubljamo se v lastni brezčutnosti, egocentričnosti, plehkosti ... spoštovanja in ponižnosti do moči narave nam še kar primanjkuje ... upam, da ga kmalu najdemo ... spoštovanje namreč ... da ne bo prepozno ...

.... naj nam vesolje oprosti, saj ne vemo kaj delamo ... 

Mačje življenje

Včasih bi bilo preprosteje nič imeti ... živeti brez muck 🐈, brez psa 🐕, otroka 🧒🏻, družine 

... pomeni, da bi bilo

preprosteje bi bilo živeti samozadostno in si prihraniti skrbi, trenutke žalosti, izgube, solze odhodov 😥 ... 

včasih bi bilo takšno življenje zaščita pred bolečino, ki jo dogodki brez izjeme prinašajo s sabo ...

.... preprosto, ne uideš jim ... človeško zemeljsko bivanje je mozaik raznoterih učnih lekcij ... in nekatere 

hudičevo bolijo ... in pred tem brezupom, praznino bolečine se želim občasno skriti, pobegniti ... 

zato se sprašujem, ali ne bi bilo preprosteje samo biti ... samemu sebi zadostno živeti ... sam(otno) ... 

Ja ... nedvomno je preprosteje ostati čustveno nevezan na mucko, ki vadi lastno neodvisnost ... 

ali na psa, ki se vedno poslovi mnogo prezgodaj ... ali na minljivost otroka, ki odraste in zaživi neodvisno bivanjsko izkšnjo ... 

Ja ... že ... odtujen bolečini morda nekako uideš, ali pa tudi ne ... 

... ker te nato boli samota, zapuščenost in doživljaš nekakšno drugačno obliko izgube ... 

izgube tistega, kar te dela človeka ... izgubiš čustven svet, toplino, veselje, radost, objeme, tople kužuhe, 

vlažne oči, nasmejana lička, mehke tačke ... 

Ne, bolečini ne uideš ... 

bolečina je del življenjskega cikla, tudi zato da bolj ceniš čudovite trenutke, da si jih za večno vtisneš v

srce in jih prenašaš s sabo kakor največji zaklad ... 

bolečina je zdrava, saj napoveduje srečo, veselje, sijaj, nasmeh ... upanje na nov mogočen val ljubezni ... 

Ja, raje izberem bolečino izgube, kakor praznino čustvenega niča. 

Modrost gozda 🌳

... ali veš, da se lahko v gozdu izgubiš ali najdeš ... 🤔  ... če dobro premisliš zanimivo nasprotje ...

Jaz včasih vstopim v mogočen objem gozda, kadar se želim najti. Iščem svojo dušo, prvinskost sebe, avtentičnost lastnega jaza, bistvo, srčiko ... ja, iščem srce sebe 💚

Naslednjič spet želim pobegniti daleč od ponorelega sveta ... se izgubiti med debli mogočnih dreves ... in nato se vsa izgubljena nenadoma najdem 🌳  tam v objemu gozda ... v skrivnostnemu šepetu tišine, med ječanjem vej, šumenjem listja, skrivnostnim gibanjem divjih prebivalcev 🦌  gozdnih globin ... 

... že zdavnaj me je življenje naučilo dragocene lekcije, da sebi ne ubežiš ... sam sebe spremljaš povsod in s sabo si v vsaki milisekundi obstoja 🕐  ... linearnost časa ne obstaja ... je samo to, kar si sedaj ... samo to in nič drugega je tvoja resnica ♥️  pa če ti to ustreza ali pa ne ... tako pač je ...

... samemu sebi ne ubežiš ... sam sebi si najzvestejša družba do konca obstoja 🧝🏻‍♀️  ... šele potem se samega sebe odkrižaš in greš svežim dogodivščinam naproti 🪐  v potovanju skozi druge galaksije, svetove, ozvezdja ... dokler pa si v presvetli telesni obliki pač sprejmi dejstvo, da si tu z namenom učenja 📖  ... 

... takšno pogodbo si sklenil pred prihodom na ta planet ... podpisal si jo, zapečatil in se vrgel v globino zemeljske bivanjske izkušnje 🌏. ... sam si odgovoren za svojo situacijo, ona je tvoja stvaritev, zato ne prelagaj odgovornosti na ramena drugega ... 

Ja ... v gozdu se kaj hitro izgubiš, čeprav ga poznaš kot dlan lastne roke ... gozd ima čudežno moč, da se nenadoma popolnoma preobrazi in postane domač tujec ⭐️  zato vanj vstopaj s čudenjem otroka ... široko odpri srce in prisluhni šepetanju vetra ☀️