Spremljevalci

sreda, 28. oktober 2020

Spoštovanje ... narave

Izhajam iz drugačne družine ... družine, ki je na mnogih področjih oblikovanja otrok padala na testu funkcionalnosti ... 

sem ji pa neizmerno hvaležna, ker me je podučila ... o čudežu narave ... 

moj dedek, po mamini strani, je bil lovec ... in hkrati je bil gozdar ... in morda se motim, vendar lovci, ki so hkrati gozdarji in predvsem Ljudje s srcem za utrip narave to naravo varujejo ... v njej opazijo, čutijo, častijo nekaj več ... 

in tako je bilo tudi pri mojem dedku ... 

v času mojega otroštva je bil en mesec poletja namenjen bivanju v lovskem domu daleč stran od najbližjega mesta ... brez tekoče vode, elektrike ... o kakšnih telekomunikacijah pa takrat še ni bilo govora ... skratka gozd, mir, tišina in poseben način življenja ... petrolejke, hoja po vodo do najbližjega izvira, poljsko stranišče, kjer je sova prijavila stalno prebivališče, umivanje v lavorju, spanje pod streho na kateri so se polhi urili v skupinskih športih ... skratka drugače ... vznemirljivo in na trenutke strašljivo ... 

nikoli ne bom pozabila občutka miru, sproščenosti bivanja, druženja ob kartah in klepetu, razmišljanja, nabiranja robidnic, opazovanja majhnih žabic, neskončnega branja, ležanja v travi, pogovorov z bratrancem, ki ga ni več ... ničesar ni več razen podukov ... 

".... šššš tiho ... " je zašepetal dedek ... "v gozdu smo tiho, poslušamo naravo ... v gozdu se ne kriči ..." 
"... gozd je bivališče številnih živalic ... Lenka tu si na obisku in zato se obnašamo vljudno, tiho, šepečemo ... ozri se okoli sebe ... poglej te odtise ... ali veš od koga je ta sled ... morda je medved prišel preko Gorjancev ali divji prašič ali ...

in to drevo ... dotakni se ga ... ga čutiš ..."

in tako smo hodili ... leto za letom ... z ogromnimi nahrbtniki ... počasi ... v hrib ... narava je dehtela ... drevesa so dajala senco ... na posekah so čebelice pele pesem ... mah je objemal drevesne korenine ... čarobnost gozda ... in tišina ... 

dedek me je učil spoštovanja ... ljubezni ... čutenja ... do božanskosti narave ... 

in zakaj sedaj to pišem ... znotraj tega norega časa strahu, trepeta, ki smo si ga sami prislužili in sedaj plačujemo doto ... zato, ker sem danes hodila po gozdu v svoji tišini ... z Otto in mislimi ... in bila prisiljena poslušala nadležno vpitje ljudi, ki so prišli skubiti gozd njegovih darov ... požrešno ... barbarsko ... 

kostanj je in gobe so ... in ljudje pridejo in se obnašajo kakor da je vse njihovo ... brez spoštovanja lomastijo po domu tistih, ki tu bivajo ... po domu divjih živali, rastlin ... 

prosim ljudje zahvalite se za darove narave, bodite nežni z okoljem, objamite drevo, življenje, nevidne prebivalce ... ne skrunite narave ... otroke učite spoštljivosti ... tega, da je tudi kamen živ ... in zemlja ... drevo ... odmrl list ... ne uničuj, bodi hvaležen ...

Ljudje s kroničnim pomanjkanjem empatije, žalostna sem, ker si dovolite vstopiti v kraljestvo gozda brez trohe spoštovanja in še bolj me žalosti, ker otrokom ne pokažete kako postati prijazen obiskovalec doma, ki na široko odpira vrata vsem nam ... vprašanje je le: kako dolgo nam bo še dovoljeno izkoriščali gostoljubje ....

... izgubljamo se v lastni brezčutnosti, egocentričnosti, plehkosti ... spoštovanja in ponižnosti do moči narave nam še kar primanjkuje ... upam, da ga kmalu najdemo ... spoštovanje namreč ... da ne bo prepozno ...

.... naj nam vesolje oprosti, saj ne vemo kaj delamo ... 



Ni komentarjev:

Objavite komentar

... ko pes zboli ... se svet skrbništva drugače vrti ...

... pozdravljen bralec ... TiT ... Hudobreški mul'c tule ...  ... naj te samo opomnim, da sem prejšnji zapis zaključil na točki, ko je m...