Spremljevalci

sobota, 31. oktober 2020

Smrt

Smrt. 

Bajke jo upodabljajo kot suhljato, koščeno gospo z upoadlim obrazom, dolgimi, srebrnimi lasmi na katere si povezne kapuco črnega, skoraj do tal segajočega plašča ... drži se ukrivljeno, nič kaj ponosna na lastno moč odvzeti dih življenja ... oči obrača v tla kot bi jo bilo sram in v roki nosi koso s katero kosi življenja ljudi ... moja domišljija ji doda tanke ustnice s porogljivim nasmeškom in vražičke v očeh ... morda ji delam krivico in ji poslanstvo dejansko ni v užitek ... ne vem ... osebno se še nisva srečali ... ko se, jo vprašam in ti zaupam odgovor ... 

Še vedno mi ostane sanjski svet v katerem pa Smrat le ni gospa, ampak gospod v podobi jami njami Brada Pitta ... upanje umre zadnje ... 

... sporočim, ko te skrivnosti ugotovim ☺️ 

Pravijo: "Ne govori mi o Smrti" ... Čeprav Je, je ni .... Za domačimi mizami, na ulicah, v gostilnicah in čokoladarnicah se pogovarjamo o marsičem ... samo Smrt je ena tistih stvari o kateri naj se raje, in bog ne daj, ne govori ... 

Hja ... je pa smrt sestavni del življenja tako kot, hoja, kuhanje, oblačenje, seks, smeh, beg, jok, radost, mladost, poroka, rojstvo otroka ... ni da ni ... Smrt je bivanjska realnost, ali če češ ... Smrt je realnost bivanja ... 

... hočeš nočeš umreti moraš ... ni druge poti ... duh ti ubežati ne dovoli, saj se telesa otresti hiti ... 

Srečanje s Smrtjo je eden tistih dogodkov na katerem boš zagotovo in neizogibno prisoten. In kaj je še bolje od tega .... časten gost si ... nenadoma se svet okoli tebe vrti. 

Sama se smrti ne bojim. Pred njo ne bežim. Je pa tudi ne lovim. Do nje čutim globoko spoštovanje. Je nekakšna motivacija, da polno živim ... 

Ne stokam in ne jokam nad 'staranjem', ki ga številni enačijo s približevanjem Smrti ... zame staranja v pomenu plovbe v objem Smrti ni ... Smrt je namreč ves čas tu ... ni nekakšen oddaljen svetilnik, ki se mu bližaš .... kje pa ... Smrt je morje po katerem pluje tale ladija Življenja ... In tole morje je lahko podobno kapricijozni ženski .... in se nenadoma razburi, ujezi in hopsa .... valovi te požrejo .... in te ni ....

Ne vem, kako ti vidiš tole zadevo imenovano minevanje. Zase vem, da občutim globoko hvaležnost za podarjena leta ... morda tudi zato, ker imam izkušnjo, da življenje ni samoumevano ... prelomi se lahko nenadoma, kot suha palica na gozdni poti ... že kot deklica sem bila priča številnih prehitro končanih zgodb ... ljudje, ki sem jih poslednjič objela so imeli v sebi še toliko potenciala ... pa so padli pod ostrim rezilom kose ... 

... ali pa je bil odhod v eteričnost njihova lastna odločitev ... sprejeta že mnogo pred utelesitvijo ... Ja, tako bo ... saj nič ni naključnega ... četudi boli in pogosto v telesnem svetu nekakšnega smisla ni ... in se sprašuješ ... želiš odgovor na Zakaj so odšli ... je edina rešitev Zaupati, da je tako, kot je, Prav ... spustiti nadzor, pomeni sprejeti in konec koncev naprej Živeti zase in za tiste, ki so spremenili vibracijo ... 

Pogosto so ravno oni največji navdih ... 

Na ta dan, ko se vrata v onstranstvo majčkeno priprejo jim pošiljam ... ljubezen ... pa to itak naredim vsak dan, večkrat na dan 💙 naredi isto tudi ti ... boš videl koliko manj Smrt boli 💙 



Ni komentarjev:

Objavite komentar

... ko pes zboli ... se svet skrbništva drugače vrti ...

... pozdravljen bralec ... TiT ... Hudobreški mul'c tule ...  ... naj te samo opomnim, da sem prejšnji zapis zaključil na točki, ko je m...