Ljubljana ...

Pozdravljen bralec ... Tit tule ... 

... to, da se včasih nekoliko dlje časa ne oglasim ... ne pomeni, da doma spim in se redim ... ah ... kje pa ... kadar me nekaj časa ne slišiš pomeni samo eno in edino stvar ... da me tale moja ženska (beri: Lenka) toliko štrapacira, da od vsega dogajanja komaj še ptičarsko sapo lovim ... 

... in tako je na mojo starost treh mesecev ženska dobila preblisk, da me osreči z izkušnjo socializacije ... 

... kakor, da ni že vse kar ptič mladič doživljam dovolj socializirano ... ne ... ona misli, da jaz dolgouhi (in sedaj 'dolgonogi') ptičar potrebujem ... kako že ona temu pravi: 'nadgradnjo' ... 

... socializacija pomeni, da postanem družbeno prilagojeno pasje bitje ... jaz, ptičar veliki se moram prilagoditi družbenim zakonitostim ... mejam ... pravilom ... hmmm ... ali ne bi bilo za moj celostni razvoj (in za napredek družbenega okolja) bolje, da se ta družbena scena meni prilagodi ... no ... zamisel pač ... 

... skratka ... da ne dolgovezim ... njene priprave na moje 'vključevanje v družbo' ... 

... naj te potolažim ... doma ni nič pustila (očitno se je nečesa naučila takrat, ko je razen mene in Otte vso opremo doma pozabila) ... 

... s sabo je nosila 'ob-pasno-torbico', plastenko z vodo, vrečkice za moje kakce ... potem je celo študijo naredila o "fleksi ali sledna" ... pasje božanstvo tale moja ženska včasih prav pošteno komplicira ... odločitev "fleksi, da se ne zapletam v sledno" ... nato še oprsnica in ovratnica ... "Otta počakaš doma" ... in hop skozi vrata v širni svet ... 

... moj osebni šofer z velikim mačkom je imel očitno dopust ... peljem se s teto, ki me je pobrala pri prvi družini ... nimam pritožb ... ženska zna vozit ptičarje ... 

... punci nato z omejitvijo varnostnega pasa za mojo ptičarsko varnost poskrbita ... jaz njuno skrbnost seveda nagradim ... s čim ... čudovitim ptičarskim petjem ...

... ampak popustim, ko ugotovim, da je sedež dovolj udoben za raztegovanje ... smrčanje ... in ogledovanje ... 

... tako se jaz Titko Ritko znajdem v Ljubljani ... lahko bi se tudi kje drugje ... pa ženski pravita, da je to pač Ljubljana ... 

... izkrcata me ob vodi s čudno zanimivim vonjem ... me kar vleče in vleče tale smrček ...  moja se namrdne in reče "nutrije' ... uh kako so grozne ... kot nekakšne nadpovprečno velike podgane" ... ne vem kako smrdijo podgane ... ampak tele 'žvali' sem vohljal na daaaleeeč ... 

... najprej sem malo zmeden ... urno najdem travico ... lulanje ... 

... potem pa se končno ustavim ... ritka pade na tla ... gledam ... vohljam zrak ... mimo mene pa cela procesija ... kolesa ... skiroji ... rolerji ... vozički ... pa velikooo ljudi ... in psi ... ja ja ... psi ... tolikooo psov ... 

... pa vsi me gledajo ... "od kod si se pa ti vzel čudo čudno s kratkim repom" ... "ti pa nisi od tu ... te kar nalajam ... ali te samo grdo gledam" ... oooo pasje božanstvo ... v kakšen film sem padel ... 

... in potem ... beri to ... potem se moj film iz trilerja spremeni v romantično komedijo ... a ti veš koga jaz zavohljam ... tisto pikasto punco, ki je bila pri meni na obisku ... ona je tu ... čudovita bela z rjavimi pikami ... pa še tista dva, ki sta me cartljala sta z njo ... podložnika ... 

... olala ... to pa je veselje ... in igranje ... in dirjanje ... užitek ... ptiča mladiča ... igra ... igra ... igra ... sredi Ljubljane ... samo midva ... jaz in ona ... noro ... veselje ... 

... in je trajalo ... če se mene vpraša premalo ... vendar po njihovo dovolj ... ker je treba domov ... 

... no takšen je povezetek socializacije ptiča mladiča ... peljanje, cartljanje, ogledovanje, igranje ... 

... mogoče pa tale moja 'ki se trudi biti šefica' le ni brcnila v temo s tem prilagajanjem družbenim normam ... jaz sem za ponovitev ... 

... se nadaljuje ... 

Jaz Tit in lepa pikasta Ayumi pa služabnik Jernej